"Il suo Canto Libero" di Antonio Maria Pivetta
- eminjanapersic
- 21 gen 2015
- Tempo di lettura: 5 min
«Ognuno di noi vive la sua vita dimenticando, per la quotidianità, i propri sogni che però recupera nel delirio della disperazione e li trasforma in realtà, in ansia di vivere, in canto d’amore. Quando si è vicini al bivio dimensionale che ci appare da un lato, come abbandono della certezza esistenziale data dal vissuto, dall’altro come ipotesi di continuum, post mortem, razionale e cosciente o solo energetico e cosmico, l’istinto di sopravvivenza si coniuga con il sogno imponendo la volontà di vivere la vita. La certezza del trascorso esistenziale prevale su un ipotetico nulla. E così, realtà e sogno si fondono inevitabilmente. Il bivio di Borges trova soluzione nella scelta dettata dall’io per la vita vissuta. E così, si innalza un canto d’amore interiore che ci fa riscoprire il piacere di ciò che, spesso, troppo spesso, non abbiamo valutato: la luce, la gioia di vivere. Le opere di Eminjana-Emi sono la prova provata di questo assunto. Due volte nella polvere, due volte sull’altare non è stato solo per Napoleone ma anche per Emi. Una mano dal cielo, che si creda o no alla Divina Provvidenza o al destino, le ha dato la possibilità, forse unica, di tornare a vivere per ben due volte in questa dimensione. Il sogno che sgorga dal delirio del terrore per la fine delle nostre certezze è talmente potente che sembra ruggire nei suoi dipinti tanto da inondarli di luce. L’urlo della felicità si trasforma in colore. L’amore per la vita respira in ogni sua opera ed è il messaggio più bello e più profondo che l’artista possa e debba dare. Le malinconie e le tristezze, componenti costanti di molti altri artisti come il dolore e la paura, in Emi sono totalmente assenti. Non uccide il “chiaro di luna”, non esalta il potere o la forza delle cose, non canta la bellezza fisica ma ricerca l’essenza del Creato. E così la povertà del vivere quotidiano si cancella in un osanna di felicità, in tripudio d’ amore. La vicinanza e l’influenza dell’artista Miro Persolja hanno consentito a Eminjana-Emi più felici soluzioni tecniche ed espressive. Un usignolo che inizia a cantare, impara a modulare il suo canto progressivamente ed è debitore al suo maestro solo per l’insegnamento del pentagramma, ma se l’usignolo è stonato o non ha un messaggio profondo tale da far pervenire le sue note direttamente al cuore, a nulla sarà servito anche un buon maestro. Emi possiede una verità rivelata unica e assoluta. Una verità che trafigge ogni scudo, supera ogni barriera e colpisce direttamente l’anima. I colori sono intesi come vibrazione dello spirito, le forme sono le note di una melodia armoniosa e dolcissima che, prescindendo dalla narrazione, diventano pretesti per ottenere il processo finale di fusione tra sogno e realtà. Come quando si vola molto in alto tutto sotto ci appare piccolo, insignificante, lontano quasi meschino. Sembriamo formiche ma anche le formiche hanno i virus e forse anche i virus hanno a loro volta i virus… Emi vola alto ma il suo polo magnetico di attrazione è la luce, la vita, Dio. Riesce a tradurre il suo anelito al Divino prendendo per mano noi che ci perdiamo nelle inezie del quotidiano per indirizzarci verso i veri valori. Impresa che le riesce con grande facilità come solo è possibile a colei che ha vissuto due volte quel bivio e per due volte ha avuto l’opportunità di poter continuare in questa dimensione. L’altra dimensione potrebbe essere infinitamente più bella ma la certezza di non sapere ci fa preferire questa. È strano, la cultura della Grecia antica ha insegnato che il saggio-sapiente è colui che sa di non sapere. Potremmo addivenire a questa conclusione: noi non siamo saggi-sapienti e se siamo sapienti non siamo saggi. Eminjana-Emi è un’artista che come Beethoven scrive in ogni sua opera un “Inno alla Gioia”. Il suo messaggio racconta una verità universale, i suoi mezzi espressivi sono sufficientemente validi perché riesce a trasmettere a tutti... il suo “Canto Libero”.»
Antonio Maria Pivetta
Curatore e Critico d'Arte

Il prof. Antonio Maria Pivetta con il prof. Vittorio Sgarbi.
Njen Svobodni spev
«Vsak od nas živi svoje življenje, pri čemer zaradi ustaljene vsakdanjosti pozabljamo na svoje sanje, ki pa privrejo na dan, ko nas zajame vrtinec obupa in jih pretvori v resničnost, v hlastanje po življenju, v ljubezenski spev.
Ko se znajdemo na bivanjskem razpotju, ki se nam razodene kot izguba gotovosti o lastnem obstoju, sloneče na vsem kar smo do tedaj doživeli, ali pa kot hipoteza razumskega in zavestnega ali pa kot energijskega in kozmičnega continuuma post mortem, se sanje spojijo s preživetvenim nagonom in nam vsilijo voljo do življenja. Zaukažejo nam, da moramo izživeti življenje.
Resničnost eksistenčne preteklosti prevlada nad hipotetičnim ničem. In tako se, hočeš nočeš, stvarnost in sanje zlijeta v eno.
Odgovor na Borgesovo razpotje, na spraševanje o tem kako izbiramo, razberemo v odločitvah, ki jih je na življenjski poti sprejemal naš jaz. Iz notranjosti se dvigne ljubezenska pesem s pomočjo katere ponovno odkrijemo radosti, ki smo jih pogosto, prepogosto premalo cenili: svetlobo, veselje do življenja.
Dela Eminjane-Emi potrjujejo pravilnost te trditve.
Manzonijeva hvalnica dvakrat v prahu, dvakrat na oltarju ne velja samo za Napoleona, temveč tudi za Emi.
Božja pomoč, pa najsi verjamemo ali ne v božji dar ali v usodo, ji je dala priložnost, verjetno enkratno, da v sedanji razsežnosti kar dvakrat ponovno zaživi.
Sanje, ki privrejo iz blaznosti v katero nas pahne groza ob zavesti, da je konec naših navideznih gotovosti, so silovite. Kar rjovijo iz njenih slik in jih preplavljajo s svetlobo. Krik sreče se pretvori v barvo. Ljubezen do življenja diha iz vsakega dela posebej in predstavlja najlepše in najgloblje sporočilo, ki ga lahko in mora posredovati umetnik.
O otožnosti in žalosti, kakor o bolečini in strahu, stalnicah v ustvarjanju številnih umetnikov, pri Emi ni ne duha ne sluha.
Ne ubija »mesečine«, ne povzdiguje silovitosti in moči predmetov, ne opeva telesne lepote, temveč išče bistvo stvarjenja.
In tako oda sreči, kipeča ljubezen, izniči uboštvo vsakdanjega življenja .
Bližina in vpliv umetnika Mira Peršolje sta Eminjani-Emi omogočila tudi izbor najprimernejših izraznih sredstev in tehničnih rešitev.
Slavček, ki šele začenja žvrgoleti, postopoma izpopolnjuje svoje pevske veščine in učitelju dolguje hvaležnost, ker je ob njem spoznaval notno črtovje. Toda, če je slavček razglašen, ali v duši ni globokega vzgiba in sporočilnosti, njegovo petja ne seže do srca, ne more mu pomagati niti najboljši izmed učiteljev.
Emi nosi v sebi enkratno in absolutno spoznano resnico.
Resnico, ki prebije vsak ščit, premaga vse ovire in zadane naravnost v dušo. Barve so odločne kot vibracije duha, oblike predstavljajo note harmonične in nežne melodije. Ne glede na pripoved, postanejo pretveza za dosego končnega cilja- zlitja sanj in stvarnosti.
Ko letimo zelo visoko, se nam zdi ves svet majhen, nepomemben, oddaljen, boren. Videti smo kot mravljice, a tudi mravljice imajo viruse in morda imajo tudi sami virusi druge viruse…
Emi leti visoko, a kar privlači gledalca, njen magnetizem, je svetloba, je življenje, je Bog. Svoje koprnenje po božjem udejanji tako, da vsem nam, ki se izgubljamo v ničevosti vsakdanjosti, poda roko in popelje do pravih vrednot. Njej podvig zlahka uspe, njej, ki se je dvakrat znašla na usodnem razpotju in ji je bila dvakrat ponujena možnost, da nadaljuje svojo pot v obstoječi razsežnosti.
Morebiti je ona druga razsežnost neskončno lepša, a je ne poznamo, zato nam je ljubša ta, ki jo živimo. Res je nenavadno, starogrška kultura uči, da je pravi modrec kdor ve, da ničesar ne ve. Torej lahko sklenemo: mi nismo modreci. Če pa že kaj znamo, nam zagotovo manjka modrosti.
Eminjana-Emi je umetnica in tako kot Beethoven, v vsakem svojem delu ustvari svojo »Odo radosti«. Njeno sporočilo izpoveduje univerzalno resnico, s tehtnostjo svojih izraznih sredstev pošilja med vse nas….svoj "Svobodni spev".»
Antonio Maria Pivetta
Comments